Bili ste gorski reševalec, vojak in reševalec na urgenci. Ali nam zaupate od kje želja po tovrstnih delih in teh poklicih?
Že vse od malih nog naprej sem reševal in skrbel za izgubljene ali poškodovane živali. Odraščanje na vasi mi je omogočilo še tisto zdravo otroštvo, ko smo prosti čas preživljali na svežem zraku. Spominjam se starejših ljudi, ki jim zdravje in vitalnost nista več služila. Občutki ob pogledu na onemogle, poškodovane, bolane ter nemočne ljudi in živali mi je vzbudilo občutek krivice, ob čemur sem se počutil dolžnega, da jim pomagam. Začelo se je s pomočjo starejšim pri enostavnih opravilih na vrtu ali pa, da sem jim pomagal prinesti težke vrečke živil iz trgovine. Naš dom je večkrat postal zavetišče za poškodovane ptice, ki so padle iz gnezda, ali izgubljene mlade mačke, katere sem našel med raziskovanjem skritih kotičkov v bližnjih gozdovih. Starša sta pri meni prepoznala skrb in željo po pomoči drugim, zaradi česar sta me proti koncu osnovne šole spodbudila, da bi se vpisal na srednjo zdravstveno šolo. Med poletnimi počitnicami pred vstopom v srednjo šolo, pa se je zgodil trenutek, ki je zapečatil mojo usodo.
Proti koncu počitnic, me je na zgodnje jutro prebudilo škripanje gum in glasen pok. Krik mame, da se je pred hišo zgodila prometna nesreča, me je katapultiral iz postelje in pognal v tek na kraj nezgode. Pograbil sem prvo pomoč iz avtomobila in stekel na kraj. Prizor, katerega sem zagledal, imam še danes povsem živega pred očmi. Na tleh je ležala starejša gospa, ki je močno krvavela iz glave, ob njej pa je stal popolnoma obnemel starejši gospod. Pristopil sem do gospe in ji po nekem instinktu z veliko gazo skušal zaustaviti krvavitev. Sčasoma je na kraj prispela zdravnica in medicinska sestra iz bližnjega zdravstvenega doma, v daljavi pa se je slišalo približevanje reševalcev, ko je zvok sirene postajal vedno glasnejši. Ob prihodu reševalcev in opazovanju njihovega dela sem doživel »klik« v glavi oziroma spoznanje, da to je pa nekaj kar bom v življenju počel. Še danes ne vem, kaj točno me je vodilo skozi te trenutke groze, da sem ostal treznih misli in pomagal svoji sosedi. Vem pa, da je bila ta nesreča potrditev, da sem se z vpisom na srednjo zdravstveno šolo podal na pot do uresničitev svojih sanj.
Tekom šolanja sem se v bolnišničnem okolju srečeval z različnimi funkcijami in vlogami zdravstvenih delavcev. Opazil sem, da se najbolje znajdem in delujem v okoljih, kjer je bilo veliko dinamike, izzivov in hitrih rezultatov. Urgentna stanja so tipičen primer, kako je nek majhen manever kot naprimer sprostitev dihalne poti lahko življenskega pomena. Življenjsko ogrožajoči trenutki so mi predstavljali izziv oziroma misijo, na katero sem se vsakič znova podal, na pomoč ljudem, ki jo takrat potrebujejo za drugo priložnost tukaj na zemlji. Združitev ljubezni do narave in gora ter pomoč ljudem, ki se v tem okolju znajdejo v težavah, mi je odprla nov prostor, kamor se lahko podam na pomoč. Zahteven teren, neusmiljeno surova narava in posledično zahtevno reševanje pa mi je postavilo nov izziv, ki me je vzpodbudil, da se pridružim gorski reševalni službi.
Zanimanje za vojsko pa se je pričelo z navdušenjem nad streljanjem z orožjem in avanturističnimi preizkušnjami, ki jih ta služba ponuja. V mojem otroštvu še nismo igrali video igric kot naprimer Call of Duty in Battlefield, zato smo bili prisiljeni v to, da se igramo po svoje. Vas se je spremenila v bojišče, kjer sta se dve skupini otrok borili za zastavo ali objekt. Verjetno je ta spomin iz otroštva vzbudil občutke nostalgije, ko sem v srednji šoli zagledal vojaka v uniformi, ki je ponujal štipendijo s strani SV. Takoj, ko sem ga zagledal, sem stekel k njemu in vprašal, kje se lahko prijavim. Na izbiro sem dobil, da se po končanem šolanju takoj zaposlim v SV ali da postanem pogodbeni pripadnik rezervne sestave. Na srečo sem izbral drugo možnost, saj bi bila v nasprotnem primeru moja kariera verjetno še vedno v vojaških vrstah.
Vse te službe imajo kar nekaj skupnih kvalitet meni pisanih na kožo, in sicer: pomoč sočloveku, človeški stik, akcija, dinamika, delo na prostem, stik z naravo, potreba po inovativnosti, fizična aktivnost, nenehno nadgrajevanje veščin in pridobivanje novega znanja ter kaos, v katerem sem našel mir.
Več o tem si lahko preberete tukaj.